Se še spomnite, kako je bilo, ko smo bili še majhni … Pihalo je in bilo je malce hladneje in starši so nam rekli:
“Obleci se, da se ne prehladiš!”
Seveda. Imeli so nas radi, skrbelo jih je za nas in želeli so nam najboljše.
Čutili so odgovornost za nas, za naše zdravje, za naše življenje. Imeli so prepričanje:
“Odgovoren sem za zdravje, življenje mojega otroka.”
Toda … Predstavljajte si mamo ali očeta pri 80+, ki zaradi takega prepričanja še vedno “nadzoruje” svojega 50+ letnega sina ali hčerko. To pa ni ravno prijetno, kajne 🙂 Najbrž je odrasel “otrok” sposoben poskrbeti sam zase in je tudi sam odgovoren za svoje življenje …
Kako pa je z našo odgovornostjo za zdravje in življenje drugih – ne zgolj naših otrok?
O tem se razmišljal v sredo, ko se mi je na poti na Kamniško sedlo dogodilo nekaj nepričakovanega.
Ste že bili "tam gor" - na Kamniškem sedlu?
Je pihalo ali ni? Po mojih izkušnjah na zgornjem delu vedno piha in sem seveda pripravljen na to. Tudi v sredo je bilo tako.
Ob prekrasnem sončnem vremenu in pri nekaj stopinjah nad ničlo sem v kratki majici hitel proti vrhu, ko sem srečal malce starejšega moškega, recimo starega okoli 70, v bundi in s kapo. Vračal se je s sedla proti dolini. Če bi mi samo rekel, da na sedlu močno piha, bi še razumel. Toda potem me je še prepričeval, da naj se oblečem, da ne bom zbolel itd.
Verjamem v dobronamernost njegovega nasveta. In kasneje, malo pod sedlom, sem se res tudi oblekel. Ampak ne zato, ker mi je on tako svetoval. Sam sem začutil, da bi bilo dobro zame, da se oblečem.
Potem pa mi je šinilo, da je gospod najbrž čutil odgovornost zame, za moje zdravje!
To pa je točno tako, kot nas v trenutni situaciji prepričujejo – da smo odgovorni za zdravje drugih – in hkrati, da drugi najbolje vedo, kaj je dobro za nas in da jih moramo zato poslušati, ubogati.
Seveda je to zelo vabljivo: odgovornost prepustimo drugim in se razbremenimo. “Kako fajn je to, da mi sploh ni potrebno skrbeti, saj bodo itak že drugi poskrbeli zame!”
Kje pa je potem moja odgovornost za moje lastno zdravje in življenje?
In do kam dejansko seže naša odgovornost za druge?
