Česa se trenutno najbolj bojite?
- Zdravstvenih težav, bolezni, testiranja ali cepljenja?
- Finančnih težav?
- Zamenjati službo, v kateri že predolgo trpite ali zavrniti novega in novega dela?
- Javno nastopati ali izpostaviti se in izraziti svoje mnenje?
- Razčistiti odnose s starši?
- Prekiniti nezdrav partnerski odnos, v katerem se počutite ujeto, neljubljeno, nevredno?
- Neuspeha ali celo uspeha - v šoli, partnerstvu, poslu?
- Se bojite zavrnitve ali obsojanje, posmehe, ponižanje, razočaranje, osamljenosti?
- Vas skrbi za prihodnost svojih otrok ali da se vašim bližnjim ne bi kaj zgodilo?
Koliko bi vas odkljukalo vsaj enega od omenjenih strahov?
Ali celo KOMBINACIJO VEČIH?
In tako nas strah DNEVNO hromi … na vseh področjih … doma, v službi … in nam ne dovoli, da polno živimo.
Kaj bi pomenilo za vas, če bi se vašega najhujšega strahu rešili?
Bi se počutili bolje; bolj sproščeno, z več volje do življenja in več energije?
Kaj pa, če se ga NE BI rešili ...
… in bi še naslednje leto, 3, 5 ali celo 10 let živeli s strahom?
Jaz si tega ne predstavljam … slej ko prej pride do zdravstvenih težav!
Ampak ni problem samo to.
Morda celo večji problem je, da se strahovi, ki jih imamo, slej ko prej uresničijo … saj naše misli to pritegnejo!
Ena od udeleženk naših delavnic je pred časom dejala:
“Zgleda precej kompleksno ... pa je najbrž povsem enostavno.”
Drži! Toda ...
Norost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate. Einstein
Mi pa počnemo natanko to.
Vsakič nekako "zvozimo" ... in se navadimo, da je strah ves čas z nami.
To postane "normalno" in sploh ne pomišljamo, da je lahko kako drugače!
Ni dovolj, da se zgolj naučimo shajati s strahom.
Potrebno je odstraniti pravi vzrok zanj – enkrat za vedno!
Poglejmo, kako smo to naredili v primeru strahu na delovnem mestu.
"Na delovnem mestu mi je bilo vedno težje. Mislila sem, da vzrok tiči v nepredelanih neprijetnih situacijah v prejšnji službi. Občutila sem strah, da bi škodovala pacientom, da bi naredila (seveda nehote) kaj takega, da bi ogrozila njihovo življenjsko stanje; da bi na primer aplicirala napačno zdravilo, ne dovolj hitro nudila pomoč ali nepravilno ...
Na Petrovo vprašanje "komu sem jaz škodila v otroštvu" sem občutila, da sem škodila moji starejši sestri in to že s svojim rojstvom, ko je ona posledično prejela manj pozornosti, manj sprejetosti in ljubezni. Občutila sem, da sem v njenem življenju odveč.
Iz te "lekcije" sem se naučila biti še bolj sočutna, spoštljiva, empatična – kar so sedaj moje vrednote.
Ob spoznanju in odpravi “travme”, povezane z opisanim dogodkom iz mojega otroštva, pa sem pri delu bolj sproščena, bolj odprta in posledično bolj uspešna ter predvsem zadovoljna. Kot da se mi je odvalila velika skala z ramen in je ohromelost izginila."
