"Na delovnem mestu mi je bilo vedno težje. Mislila sem, da vzrok tiči v nepredelanih neprijetnih situacijah v prejšnji službi. Občutila sem strah, da bi škodovala pacientom, da bi naredila (seveda nehote) kaj takega, da bi ogrozila njihovo življenjsko stanje; da bi na primer aplicirala napačno zdravilo, nudila pomoč nepravilno ali ne dovolj hitro ...
Na Petrovo vprašanje "komu sem jaz škodila v otroštvu" sem občutila, da sem škodila moji starejši sestri in to že s svojim rojstvom, ko je ona posledično prejela manj pozornosti, manj sprejetosti in ljubezni. Občutila sem, da sem v njenem življenju odveč.
Iz te "lekcije" sem se naučila biti še bolj sočutna, spoštljiva, empatična – kar so sedaj moje vrednote.
Ob spoznanju in odpravi vzroka pa sem pri delu bolj sproščena, bolj odprta in posledično bolj uspešna ter predvsem zadovoljna.
Kot da se mi je odvalila velika skala z ramen in je ohromelost izginila."
