Praktično celo življenje sem težko pokazala svoja prava čustva, še posebej svojo ranljivost. Vedno sem morala biti tako presneto močna. Pa ne le zase, tudi vse druge je bilo potrebno vedno reševati. Dokler niso bili ''vsi rešeni'', ni bilo počitka, ni bilo predaha. Seveda sem v tej vnemi po navadi pozabila ''rešiti sebe''. Vse dokler me ni vse skupaj prignalo do čiste izgorelosti. No, takrat mene ni nihče reševal, tudi sama se nisem znala, niti bila zmožna. Ostala sem prazna, izgorela in seveda jezna na ves svet.
S pomočjo ThetaHealing®-a sem se dokopala do spoznanja, kje je tičal razlog. V to me je vodil dogodek iz otroštva - kmalu po smrti očeta, ko sem štela dobrih šest let. Mama je bila skrušena, jokala je, bila je žalostna. Prepričana sem bila, da moram jaz poskrbeti zanjo. Izgradila sem prepričanje, da moram biti odgovorna, močna in da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za skrušeno mamo. Takrat za mamo, s časoma pa tudi za vse okoli mene, vse do popolne izgorelosti.
Po opravljenem postopku je bilo olajšanje res veliko. Notranje sem se zavedala, da ni prav vse na tem svetu odvisno samo in edinole od mene. Tudi drugi lahko prispevajo, če je kaj potrebno rešiti. Ja, seveda bom kakšno stvar tudi jaz pripomogla. Ni pa vse odvisno samo od mene in ni potrebno, da prav vse obesim sebi na rame.
Prežel me je občutek ljubezni do same sebe, občutek zadovoljstva s seboj. Da sem takšna, kot sem, ravno prava. In misel na lap top v sosednji sobi, mi je pognala šaljiv nasmešek na obraz: ''He, he, jutri je nov dan. Pustimo še kaj za jutri. In za njim je še en dan, pa še eden …''
Hvala, draga Milena, za tvojo zgodbo!
